Brutalni Jordan

»I was walked through two of your main city squares yesterday, including the square that was set up under Tito with the huge, sentinel-like buildings, overlooking the cold, cement expanse with the brutal metallic sculpture off to the one side, with the shadowy and faceless individuals embedded in the metal, like an iron dagger thrust into the ground. It’s not for nothing they call that style of architecture brutalism. It’s the perfect aesthetic for a very terrible ideology.«

Zgornji citat je natančna transkripcija začetnega dela predavanja Jordana B. Petersona 18. novembra 2018 v Ljubljani. Mene ni bilo tam. Sem si pa res želela poslušati predavanje, ker so me jastogovski očka in deljena mnenja o njem blazno intrigirali. Ali je šlo za simptom mojih neizpodbitnih daddy issues ali nergajočo možnost, da ima tip v bistvu prav in se je levičarska teorija zarote res razpasla čez vse meje zdravega razuma, ne vem. Come on, saj vsi vemo, da je v bistvu v redu, če pospraviš sobo, se spraviš v red in prevzameš odgovornost za svoja dejanja! Celoten posnetek predavanja si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=LqpA_H2RCwE (in hkrati odkrijete, da ima časnik Družina aktiven YT kanal, česar jaz, na primer, prej nisem vedela).

V ponedeljek zvečer sem se po opravljenih dnevnih obveznostih torej udobno namestila v svoj Netflix&chill brlog (nepospravljen, valda – res sem računala na petersonovsko razsvetljenje), si za hip odstrla levičarsko blato, s katerim si sicer mažem oči, in se spravila k gledanju. Mirni, osredotočeni Peterson je blagoglasno stopil pred občinstvo, in skoraj bi že popustila, če ne bi – BAM – od nekod priletel zgornji citat.

Petersona in njegovih stališč ne bom (b)analizirala. Nisem prebrala skoraj nič njegovega in nauka v bistvu ne poznam tako dobro, da bi o njem res lahko sodila. Kaj vse je (morda) narobe z njim, odlično in izjemno duhovito razloži Natalie Wynn v tem videu: https://www.youtube.com/watch?v=4LqZdkkBDas. Arhitektura pa je slučajno moj izbrani poklic, o katerem že precej časa razmišljam in pišem, in seveda me je Petersonova izjavica pogrela do te mere, da sem morala njegov nedvomno nadvse navdihujoč govor prekiniti in se lotiti pisanja pričujočega sestavka. To, kar berete, je menda že tretja verzija – v prejšnjih sem bila bistveno preveč čustvena.

Mislim, da je začetni citat izjemno reprezentativen vzorec mehanizmov Petersonovega mišljenja in retorike, ki ju bomo na tem primeru poskušali nekoliko podrobneje raziskati. JBP začne svoj nastop z zahvalo in presenečenjem nad dejstvom, da je njegovo predavanje tako obiskano, čeprav se dogaja v državi, kjer še nikdar ni bil. Ob tem omeni tudi, da je tokrat prvič obiskal državo, ki je bila “nekoč za železno zaveso”, kljub temu, da se s preučevanjem totalitarnih sistemov ukvarja že štiri desetletja. Nato pa z občutenim gestikuliranjem opiše, kaj je videl v centru mesta, ter izusti zgornji odstavek. Tudi če ne slišimo tona njegovega glasu in ne opazujemo govorice njegovega telesa, izbira besed dobro pokaže, kakšen je njegov odnos do arhitekture Trga Republike (čeprav ga je očitno zelo dobro opisal, glede na to, da sem takoj vedela, za kateri trg gre (šit, mogoče je vseeno nekaj na tem)). Trg tako postane »hladno, cementno prostranstvo«, obe stolpnici »stražarja«, kjer ima sentinel izrazito militanten prizvok, Tršarjev Spomenik revoluciji »brutalna kovinska skulptura«, ki je kot »jekleno bodalo potisnjeno v tla«, in na katerem Peterson prepozna »senčne, brezobrazne posameznike«.

Peterson! Železna zavesa? Brutalizem? Bodalo?! Čeprav so moje daddy issues ob Petersonovem čutnem opisu – sploh bodalo me je iztirilo – vzcvetele, me je zabolelo nekje globlje, v s postmodernostjo mojega vsakdana skoraj zasutem čutu za resnico. Takšno izjavo človek poda na pivu (ups, čaju) (ups, kraft pivu) s kolegom, ki ima isti D in R pred imenom, da ga potem ta kolega, če je dober, popravi: Ej, Jordan, stari, mogoče ni čisto tako (…). Ne pa pred množico spiritualnega orgazma željnih fantičev, ki ti v nobenem primeru ne bodo oporekali, ker so že kupili karto, in so se v bistvu prišli učit od tebe. Peterson s to izjavo jasno demonstrira svoj odnos ne samo do preteklega sistema, njegove arhitekture in umetnosti, temveč do miselne prakse nasploh: ne da bi zares poznal predmet, o katerem govori, si dovoli javno izraziti sodbo, ki izvira zgolj iz trenutne emocije in njegovih predhodnih osebnih predsodkov – trditev uporabi, da bi dokazal nekaj drugega. To pa se bere skoraj kot definicija fake news. Spomenik revolucije in Trg Republike, ki so mu ju ob začetku obiska v Sloveniji bržkone predstavili pripadniki drugega pola političnega spektra od tistih, ki so spomenik in trg postavili, tako zanj postaneta jasna pokazatelja brutalnosti in nepoštenosti (nenaravnosti?) ideologije, ki ni v skladu z njegovo, in v kateri so posamezniki reducirani na senčna bitja brez obrazov ter se znotraj sistema nimajo možnosti izraziti kot celostne osebe. Fake news? In za povrh še včerajšnje!

Pozor, ne želimo soditi o preteklem sistemu – to je daleč od naše teme! Bi pa, če bi smeli, radi poudarili, da Peterson uporablja napačne prijeme za kvazi-podkrepljevanje svojih stališč, in kot takšen ni vreden zaupanja, s katerim ga nekritično zasipajo mnogi. Da bi to še bolj pokazali, se posvetimo najprej njegovi interpretaciji Spomenika revolucije. Takole na primer pravi Jure Mikuž v zloženki Spomenik revolucije Draga Tršarja, ki jo je ZRC SAZU založil leta 2010 (dostopno na https://uifs.zrc-sazu.si/sites/default/files/02_spomenik_revolucije_zak.pdf): »Razpis [za spomenik] je bil objavljen v času, ko je še vedno precej odločilnih političnih osebnosti in drugih pomembnih funkcionarjev – kar nekaj takih najdemo tudi v odboru in komisiji za postavitev spomenika – trdno verjela v edino pravilno umetnostno smer realizma oziroma naturalizma. Tako prepričanje je izviralo iz sovjetske revolucionarne ideologije in je kljub informbirojevskemu sporu v Jugoslaviji še vedno obvladovalo kriterije estetskega odločanja v imenu socialističnega napredka na vseh področjih. Po drugi strani pa si je skupina jugoslovanskih intelektualcev, ustvarjalcev na raznih področjih, kulturnih delavcev, med njimi galeristov in muzealcev, pridobila bolj ali manj izraženo naklonjenost in podporo drugače mislečih oblastnikov, ki so delovali v skladu s tedaj nujnim gospodarskim in političnim odpiranjem države proti Zahodu, in tudi nekateri izmed teh so bili člani komisije.« Čeprav tudi v pričujočem citatu nedvomno ne manjka problematičnih točk, iz njega lahko razberemo vsaj to, da je izbrana Tršarjeva rešitev pravzaprav v nasprotju z do tedaj prevladujočo in sovjetskemu sistemu bližjo likovno opcijo, kar jasno pokaže na to, kako vnaprej polna predsodkov je Petersonova izjava. Kar spomenik nedvoumno izraža in kar v svojih interpretacijah večkrat poudarja tudi Tršar sam, je kolektivizem, skupna moč ljudstva, ki se zoperstavi zatiranju in prek revolucije seže proti soncu in svobodi. Senčni obrazi, ki plašijo Petersona, so tako kvečjemu obrazi zatiranih, ki se še niso osvobodili s pomočjo revolucije, ki pa jih Peterson napačno identificira kot spomeniku sodobne Jugoslovane, menda si jih celo razlaga kot nekakšen ideal (čemu bi ga sicer režim upodabljal na spomeniku? kot orodje ustrahovanja, opomin morebitnim nasprotnikom? yasss kween). V Petersonovih očeh je očitno vsakršen kolektivizem slab. Kot pravi kasneje v predavanju, je absolutno dobro po definiciji to, kar je diametralno nasprotno absolutnemu zlemu (kako preprosto je vse, kajne!). Če to logiko prenesemo na politično ureditev, je dober politični sistem tisti, ki je najbolj nasproten slabemu (komunizmu), torej takšen, ki spodbuja absolutni individualizem (kapitalizem). Kot rečeno, sem bolj arhitektka, ne štekam dosti izven PZI načrtov, prosim odpustite mi moja zablodela izvajanja. Ampak prosim, nadaljujte zgornjo misel sami.

Da je ‘hladno, cementno prostranstvo’ v bistvu tudi prostor svobodnega diskurza, združevanja in povezovanja, nam bržkone ni treba posebej poudarjati. O strahu pred praznim prostorom Trga republike piše Miloš Kosec tule: http://outsider.si/kdo-se-boji-praznine/

Izjava, s katero Peterson zašpili svoj kratek izlet v svet slovenske arhitekture in umetnosti, je: »Ni čudnega, da to arhitekturo imenujejo brutalizem.« In če smo že nekoliko popustljivi in Ravnikarja res označimo za brutalista, čeprav je pred tem verjetno primernejši še kakšen drug izraz, Petersonu ne moremo popustiti pri zlorabi samega poimenovanja. To je, kot zgoraj omenjene besede, uporabljeno na izrazito čustven način, ki v laičnem poslušalcu za ‘hladnim cementom’, ‘bodali’ in ‘sencami brez obrazov’ hitro prebudi podobo ‘brutalnega’ odnosa režima do izkoriščanega posameznika. Še čutim na vratu hladen podplat jugoslovanskega škornja, padre! Pa vendar Peterson tu zopet prehitro sodi ter se preda skušnjavi neutemeljenega obsojanja: izraz brutalizem namreč z brutalnostjo nima neposredne zveze, saj izvira iz francoskega izraza ‘beton brut’, surovi beton. In čeprav imata oba izraza skupne korenine, je razlika med njima bistvena – brutalizem ni surova ali brutalna arhitektura, temveč je brutal-istična zato, ker je surov njen material, beton. (Ok, priznam, jezik se razvija in verjetno se obe razlagi zdaj uporabljata izmenjujoče. Ampak ni bilo mišljeno tako!)

Finiš sodba, da je brutalizem primerna estetika za tako strašno ideologijo, morda govori še o nečem (tega Petersonu spet ne bomo direktno pripisovali, saj velikokrat na pomene za svojimi izjavami le namiguje, ob direktni konfrontaciji pa jih zanika – gl. Natalie Wynn zgoraj): da namreč obstaja naravna povezanost vseh stvari v nekakšnem kozmičnem redu, ki zanika družbene konstrukte, in ki človeštvo v stiski vrača v idilo predmodernosti. Brutalna estetika je tako naravna posledica brutalne politike, tako kot so v redu stvarstva nekatera dejanja univerzalno dobra in nekatera univerzalno slaba, in tako kot so nekateri sistemi vrednot boljši od drugih, o čemer Peterson govori kasneje v predavanju. Totalna simplifikacija kompleksnih problemov, ki jim vsakdo brez težav sledi in jim verjame, sploh če potrjujejo to, kar si srce potihem želi: da imamo namreč že od nekdaj mi prav, oni drugi pa ne – in ne samo to: prav imamo po naravnem redu stvari. Tudi sama tripam na naravo in naravno, ampak mi bo trenutni politični diskurz kmalu zagabil že samo besedo. Dol z naravo!

Ok, no, boste rekli, tip je pač navrgel neko neškodljivo opazko da bi prebil led na predavanju, saj vendar vemo, da ni avtoriteta na področju arhitekturne kritike, cut him some slack! Hja, ni čisto tako. Z javnim govorom, sploh na nivoju poslušanosti, kot je bil Petersonov, se človek zaveže k razmisleku o tem, kaj bo povedal. Tako vsaj jaz mislim. Mogoče bi bilo lahko to 13. pravilo življenja. Peterson se ne buni na nekem zabačenem blogu tako kot jaz, ampak pred široko in raznoliko publiko, in ima s tem bistveno večjo odgovornost. To trditev bi se seveda dalo izpodbijati. Ampak si bom vzela pravico, da možnost ignoriram. Ha!

Mislim, da Peterson v resnici ne misli nič slabega, in da pravzaprav res verjame v to, kar govori – njegov namen ni nujno manipulacija z množico. Ne vem pa, če zares ve, kaj govori oz. implicira. No, vsekakor ne ve, kaj govori, ko govori o arhitekturi. Mislim, da je njegova filozofija pogosto na podobnem nivoju kot citat, s katerim se ukvarjamo v tem besedilu – je površno utemeljena, nedefinirana in bolj kot na razum cilja na nekakšen prvi, čustven odziv množice. Njegova logika je tako primitivna, da se mora zdeti prava, kljub temu, da je dostikrat vprašljiva. V tem smislu je Peterson pravi junak svojega post-resničnega časa, ali pa se je, če poskušamo verjeti v njegovo dobrosrčnost, le izgubil v mreži brutal(istič)nih zmot, ki jih je zaradi njihove popularnosti pretežko priznati kot zmote – se pa dobro prodajajo.

Daddy, I can never trust you again!

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s